Živjo prijatelji,

danes bom z vami delil odlomek iz slikanice  Nepozabna morska doživetja. Saj se vsi spomnite Mihca in najinih težav iz Zimskih radosti? Spodaj preberite, kako nama je Jezni Blisk pomagal, da sva postala prijatelja. Če želite izvedeti, kaj vse smo doživeli na slovenski obali, kako mi je čarovnija pomagala pri najtežji preizkušnji do sedaj, kaj se dogaja z Lučko in Lano in kako postaneš super junak, pa naročite slikanico Nepozabna morska doživetja. Ne bo vam žal!

 

Timi na plaži Svetilnik

poletnasplet

Mama in očka sta izgledala kot tovorni muli, saj sta nosila ležalnike, rokavčke, brisače, hladilno skrinjo, nekaj časa pa še sestrico Lučko. Če bi Lučka celo pot hodila sama, bi najbrž še danes hodili na plažo.

Plaža Svetilnik mi je bila takoj všeč. Pokrita je bila s kamenčki, travo in betonom. Zraven je bilo ogromno igrišče. Vedel sem, da bom užival, četudi je Mihec z nami.

Zapodil sem se v morje in slišal očeta, ki je kričal, da naj bom na vidnem mestu v plitki vodi. Plaval sem žabico in delfinčka ter poskušal narediti preval.

Opazil sem, da v vodo prihajajo očka, mami in Lučka, ki je bila navdušena nad svojimi roza rokavčki.

“Juhuhu!” je vpila, ko je skočila v vodo.

“Zdaj pa zamahni z rokami Lučka,” je veselo rekla mami.

“Odrini vodo od sebe!” je zaklical očka in ji pokazal, kako naj plava. Lučka se ni zmenila zanju. Navdušeno je migala z rokami in nogami.

“Plava kot kužek!” se je zasmejal Mihec, medtem ko si je obuval plavutke.

Sam nisem imel maske in plavutk, čeprav sem si zelo želel odkrivati podvodni svet. Odločil sem se, da se bom igral z Jeznim Bliskom. Iz časopisa sem mu naredil ladjo in ga posedel nanjo.  “Zdaj si kapitan!” sem mu rekel. “Počakaj, grem še po tvojo posadko.”

Stekel sem do nahrbtnika, kjer sem našel nekaj igrač, in zaklical: “Že grem!”

jezniblisk

Opazil sem, da prihajajo valovi. Hitel sem, da bi ga rešil, a veliki val ga je že odnesel.

“O neeee!” sem zaklical. “Izgubil sem Bliska!” Povsod sem ga iskal, a ga nisem našel. Komaj sem zadrževal jok.

“Pomagal ti bom,” je rekel Mihec in si nadel masko.

“Ni vredno, Bliska je najbrž že odneslo v Tržaški zaliv,” sem žalostno dejal in pokazal proti Italiji.

Mihec me ni poslušal. Zadržal je dih, slišal sem “čoooof” in že ga ni bilo več.

Čez nekaj sekund se je vrnil na površje, a Bliska ni našel. Opazoval sem, kako se je potopil najmanj desetkrat. “Ne bova ga našla,” sem rekel in obraz skril v dlani. Bil je moj najljubši super junak. Na licih sem začutil solzice, ko me je nekdo poterpljal po rami. Pogledal sem gor in videl nasmejan Mihčev obraz. V roki je imel Jeznega Bliska.

“Hvala, hvala, hvala, hvala!” sem zavpil.

“Ni za kaj,” je zadovoljno rekel. “Premirje?”

“Premirje!” sem se strinjal.

Bliska sem skrbno pospravil v nahrbtnik. Ure in ure smo se igrali in uživali v morju.

“Čas je, da gremo nazaj v Simonov zaliv,” je rekla mami.

Kaj se je zgodilo potem? Z Mihcem sva šla na posebno misijo za Lano. Več v knjigi …